TED Talk: Protistrup za apatijo

Lokalna politika – šole, prostorsko planiranje, volitve v občinski svet – nas zadene tam, kjer živimo. Zakaj se torej ne več ljudi vključuje vanjo? Je tako zaradi apatije? Dave Meslin pravi, da ne. Prepoznal je 7 preprek, ki nas odvračajo od sodelovanja v naših skupnostih, tudi takrat kadar nam je res mar.

Advertisements

Koliko sužnjev dela zate?

Pred dnevi sem se zgrozila nad številko 38. Toliko sužnjev naj bi po podatkih spletne strani slaveryfootprint.org delalo zame.  Mogoče podatek ni pravi, saj veliko stvari kupujem ekoloških, fair trade in lokalnih, kar na strani ni zajeto.

Konkreten primer, ki pojasni, kaj prinaša sodobno sužnjelastništvo in kako smo v to zgodbo vpleteni tudi  mi. Jagode iz Slovenije v naših trgovinah stanejo 2,74 €, italijanske prodajajo za 0,89 €. Če k temu dodamo še ceno ekoloških jagod iz Slovenije (5 €), je razlika še bolj očitna.

Katere kupujete?

jagode

 foto:  Čebelica Maja

Zakaj so lahko jagode iz Italije tako poceni? Zato ker na planatažah sadja in zelenjave delajo novodobni sužnji.

Italy’s migrants “slavery” – ta članek in video je samo en od primerov, ki prikazujejo v kakšnih razmerah živijo in delajo delavci na plantažah v Italiji.:  Na spletu jih najdete še več.

Hrana, tekstil, sodobna tehnologija … čedalje več zgodb slišimo o tem, v kakšnih razmerah delajo ljudje, ki pridelujejo  hrano in izdelujejo izdelke, ki jih mi vsak dan lahko kupujemo v akciji in nizkih cenah.

Človek se sprašuje zakaj smo slepi in gluhi za to, kako živijo tisti, ki imajo manj sreče, da se prebijejo skozi sistem v druščino priviligiranih.

 Koliko dokazov še potrebujemo, da bomo spremenili svoje nakupovalne navade?

You can choose. Every second of your life. That’s freedom.

 

In 2005, author David Foster Wallace was asked to give the commencement address to the 2005 graduating class of Kenyon College. However, the resulting speech didn’t become widely known until 3 years later, after his tragic death. It is, without a doubt, some of the best life advice we’ve ever come across, and perhaps the most simple and elegant explanation of the real value of education.

»Kdo daje, kdo prejema?“

Ni pomembno koliko dajemo, pomembna je naša srčnost pri dajanju.

Mati Tereza

Tisti, ki smo imeli srečo, da so nas del življenja spremljali stari starši, ali katera od drugih starejših oseb iz sorodstva ali sosedstva, smo imel priložnost svet videti skozi drug zorni kot. Seveda je bil ta odnos, zaradi razhajanj pogledov na življenje, včasih tudi boleč, a prav raznolikost nas bogati. Ko se danes ozrem na moj odnos s starimi starši, pri katerih sem živela več kot deset let, se spomnim le lepih stvari.

Zakaj pravzaprav pišem o tem? Zdi se mi, da je naša družba v nekem trenutku začela stare ljudi izločati iz aktivnega življenja in jih omejila na njihove potrebe in pričakovanja. Namesto, da bi jim dodelila kakršno koli vlogo, primerno za njihovo starost, jih preprosto poriva na obrobje družbe. Vse več starejših ljudi se znajde v domovih, marsikdo osamljen preživlja dneve v svojem stanovanju. Starost postaja nezaželena, mladost in lepota precenjena.

Nekoč so bili starejši ljudje eden od stebrov družbe. Njihova modrost rojena iz številnih izkušenj, tako lepih, kot bolečih, oplemenitena z zavedanjem minljivosti, je vzpostavljala ravnotežje ambicioznim, vihravim, nepremišljenim, neizkušenim, zaletavim mlajšim generacijam. Danes postajajo stari ljudje več ali manj breme družbe. A ne zato, ker je temu res tako, temveč zato, ker v njih ne vidimo več ljudi, ki so spodobni dajanja, temveč zgolj jemanja.

Seveda ne morem posploševati, a zdi se mi, da gre trend neizbežno v to smer, da vse več starih ljudi sprejema ta pričakovanja družbe o »nekoristnosti« in »bremenu«. »Aktivna«družba pa se vse pogosteje sprašuje, kdo bo poskrbel za čedalje večjo skupino starejše populacije. Nihče ne vidi tako daleč, da bi se zavedal, da bo slej ko prej tudi sam v skupini starostnikov.

Že nekaj časa nazaj sem prebrala prispevek o domovih za starejše v Kanadi, v katere so namestili vrtce. Takšna kombinacija se je izkazala za veliko uspešnico. Starejši v domu za ostarele so nenadoma oživeli in dobili čisto nov smisel. Nekdo jih je potreboval! A tudi otroci so dobili svojo priložnost, da so izposojenim »babicam in dedkom« pokazali trik pri igranju različnih iger. Večina otrok v vrtcu namreč nima priložnost, da bi  se družila s svojimi pravimi starimi starši, zato so navdušeni nad nadomestnimi.

Pred leti sem brala tudi o skupnosti stanovalcev bloka na Dunaju, ki so se organizirali kot velika družina. Mlajši so starejšim pomagali pri opravkih, ki jih niso več zmogli sami, oni so v zameno pazili otroke in prispevali k tistim opravkom, ki so jih zmogli svoji starosti primerno. Vsakdo, pa naj bo še tako star, lahko naredi nekaj za skupnost. Ne zato, ker bi moral, temveč zato, ker je naša narava takšna, da z dajanjem pravzaprav dobimo več, kot z jemanjem.

Dajmo starejšim priložnost, da dajejo.

Zapis na blogu je nastal v okviru Socialnega tedna, ki je posvečen vprašanju Kdo daje, kdo prejema?

What Would It Look Like?

What if the world embodied our highest potential? What would it look like? As the structures of modern society crumble, where do we find solutions that can help us build the future that serves us all?

This 25-minute Global Oneness Project film retrospective asks us to reflect on the state of the world and ourselves, and to listen more closely to what is being asked of us at this time of unprecedented global transformation.

Soustvarjati. Toda kaj? In s kom?


Fotografija (CC):  gus_the_mouse

Kaj se dogaja z našo ljubo državo, ki je letos praznovala dvajseto obletnico obstoja? Če smo pred dvema desetletjema zmogli stopiti skupaj in uresničiti idejo o lastni državi, smo danes razpeti na »naše« in »vaše«, takšne in drugačne. Smo kot voz, v katerega je vpreženih več konjev, a vsak vleče na svojo stran. Namesto da bi se približevali cilju, cincamo na mestu, malo sem malo tja, odvisno pač, kateri »konj« je v danem trenutku močnejši.

Pravijo, da v slabih časih ljudje stopijo skupaj in s skupnimi močmi premagajo težave. Mediji in politika nas dnevno obveščajo o krizi, problemih in težavah. In mi? Namesto, da bi se povezali in skupaj oblikovali tehtne predloge za drugačno prihodnost, čakamo, da bo namesto nas vse naredila politika in država. Ne trdim, da vsi nemo stojimo ob strani z uperjenim prstom proti »tistim tam zgoraj«. Številni se povezujejo na drugih ravneh in s sodelovanjem rešujejo konkretne probleme . Najbolj odmeven je primer akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki je dokazala, da znamo sodelovati, ne samo kritizirati in pametovati. Toda to ni dovolj. Sodelovanje bi moralo postati širše in trajnejše, na ravni Slovenije.

Zakaj ljudje sodelujemo? Ker si delimo neko idejo, ki jo želimo uresničiti. Od sanj k akciji. Seveda obstaja nevarnost, da nekdo, ki je močna osebnost, šarmira ali prepriča druge, da njegovo idejo posvojijo za svojo. Žal premnogi fanatično sledijo tujim sanjam, namesto da bi sledili svojemu srcu in razumu.

Bolj kot poziv k sodelovanju se mi zdi pomembno dogovoriti skupno idejo in jo začutiti kot svojo. A žal v tem grmu tiči skriti zajec. Politiki, kot predstavniki ljudstva, nam servirajo ideje o boljšem jutri in o svetli prihodnosti, a veliko nas je, ki v njihovih besedah in dejanjih slutimo skrite namere, neetičnost, klientelizem in še in še. Ne le slutimo, marsikdaj so bili ujeti »s prstom v marmeladi« in naše slutnje so se pokazale za upravičene. Zato politikov v tem trenutku žal ne vidim kot tistih, ki bi motivirali ljudi k sodelovanju za boljšo prihodnost države oz. reševanje konkretnih problemov. Nezaupanje človeka pač odvrne od želje po sodelovanju. Četudi samo sodelovanje v obliki podpore.

A tudi med posameznimi skupinami, ki se trudijo vsaka na svojem področju, se porajajo trenja in nesoglasja, nepripravljene so sodelovati, čeprav imajo sorodne ali podobne cilje. To je med drugim ena od neprijetnih posledic liberalnega kapitalizma, ki poveličuje konkurenco in nam je vsadila idejo, da je treba nenehno tekmovati. Imamo na primer številne organizacije, društva in civilne iniciative, ki opozarjajo in se borijo proti okoljskim problemom, a redko kdaj slišiš, da se povezujejo in sodelujejo na državni ravni. Vsak obdeluje svoj mali vrtiček v že tako majhnem vrtu. Skupaj bi bili močnejši in učinkovitejši.

Bolj kot sodelovanje mi je všeč beseda soustvarjanje. Je vsebinsko širša. Sodelujemo lahko kar tako, ker nam je všeč biti zraven, biti del nečesa. Soustvarjanje pa že nakazuje, da ima skupina nek cilj, ki ga ustvarja s skupnimi močmi. Zdi se, da v tem trenutku manjka dorečena ideja, cilj, ki bi nas povezala na širši ravni od parcialnih pobud, in ki bi nas spodbudila k množičnejšemu soustvarjanju . Prav tako nam manjka skromnosti in ponižnosti za konstruktiven dialog. Trenutno vlada pristop »jaz imam bolj prav kot ti«. Vse preveč je prisotna vsesplošna kritika tistih, ki nekaj naredijo, s strani tistih, ki samo sedijo na svoji riti, in ne naredijo ničesar, ali skoraj ničesar. Kritika je v Sloveniji itak  postala nacionalni šport št. 1. Pri tem imam v mislih nekonstruktivno kritiko.

V tem trenutku sem črnogleda. Zdi se mi, da ne znamo preseči omejitev svojega ega, kompenzacija za nakopičeno energijo, ki bi jo lahko usmerili v sodelovanje in soustvarjanje, pa je kritiziranje drug drugega ali vdanost v usodo.

Žal ne vem, kaj bi nas spodbudilo k sodelovanju na ravni Slovenije.

Zapis je nastal kot odziv na povabilo blogerjem za sodelovanje pri Socialnem tednu 2011 na temo Slodelujmo, ki poteka od 19. do 24. septembra.

Kako preseči potrošniško družbo?

New Dream Mini-Views: Visualizing a Plenitude Economy from Center for a New American Dream on Vimeo.

Sovražim potrošniško družbo.

Kupuj, zato, da boš srečen.
Kupuj, zato, da boš lep.
Kupuj, zato da bo gospodarstvo beležilo rast. Kot da je rast gospodarstva neskončna kategorija (sic!).
Kupuj, zato da s tem prispevaš k uničevanju okolja in siromašenju naravnih virov.

Žal sem tudi jaz del te potrošniške družbe. Tok me nese s seboj, čeprav se upiram na vse kriplje.

Bomo zmogli kolektiven prestop v nepotrošniško družbo? Ali bomo čakali toliko časa, da nas bodo okoliščine prisilile v to?

Video na kratko razloži posledice potrošniške družbe in ponudi alternativo – post-potrošniško družbo. Glavna poanta nove družbe je ustvarjanje socialnega kapitala. Ljudje delajo manj ur, se posvečajo stvarem, ki jih veselijo, sodelujejo in soustvarjajo. Rojeva se trend – naredi sam. Ljudje vrtnarijo, vlagajo sadje in zelenjavo, pletejo, šivajo …  Živijo bolje z manj denarja. Namesto nakupov novih in novih izdelkov, jih raje zamenjujejo ali jih delijo (Carpool, Carshare, Barter, Clothing Swap … ).